Baročna opera in fotografije raznih opernih hiš

V prvi polovici XVIII stoletja je opera v Italiji dosegla svoj višek, hkrati pa je njena umetniška raven začela naglo padati. Kvaliteta, do katere so jo v 17. stoletju privedli skladatelji Francesco Cavalli (1602-1676), Alessandro Stradella (1645-1682), Alessandro Scarlatti (1645-1725) in drugi , je trpela zaradi slabih besedil, samovolje publike, največ in predvsem zavoljo diktatorskega vedenja pevcev- kastratov. Ti so izbirali vloge, postavljali zahteve in pogoje skladatelju in pisatelju, ki sta morala privoliti prav v vse, če sta sploh hotela uprizoriti svoje delo. Pričela se je doba bujnih okraskov, ki so kmalu postali bistveni del opere, saj je bilo vse ostalo samo mašilo, ki je poskušalo povezati posamezne bravurozne arije v celoto.

Takoimenovana OPERA SERIA je dobila tekmico v OPERI BUFFI, ki je še bolj zadostila zahtevam občinstva po ljudstvu bližji vsebini. Namesto bajeslovnih bitij iz grške mitologije in iz pravljičnih svetov so se začeli pojavljati domači junaki: prevarani skopuhi, domišljavi vojaki, prebrisani služabniki, uporna dekleta, dogodki iz vsakdanjega življenja…Celotna vsebina opere buffa je bila duhovita in vedra, dejanje pa živahno. Predstavniki te operne zvrsti so bili: Giovanni Batista Pergolesi (1710-1736), ki je komaj 23 let star zalovel s svojimi operami Zaljubljeni frater in La serva padrona zatem Giovanni Paisiello (1740-1816) in Domenico Cimarosa (1749-1801).

Italijanska OPERA SERIA je našla plodna tla tudi v Franciji, kjer so jo tamkajšnji skladatelji seveda brž preoblikovali v francoskem duhu. Jean Baptiste Lully (1632-1687) skladatelj italijanskega rodu, ki je živel v Parizu je odločno zavračal italijansko koloraturo (okraske in podobno) obenem pa se je zavzemal za balet, katerega je imel za enakovreden del opere, tako kot sta bila arija (petje) in rečitativ (recitativo=operni dialog na tonskih višinah). Jean Philippe Rameau , ki je nadaljeval njegovo delo je dal glasbi prednost pred besedilom. Uporabljal je za tisti čas nenavadne harmonije in znal je čudovito instrumentirati (določiti kaj in kdaj bo katero glasbilo izstopalo).

Angležem je ustvaril samostojno domačo opero Henry Purcell (1658-1695). Zgledoval si je in po Francozih in po Italijanih in te vplive povezal z domačo tradicijo in ljudsko motiviko.

REFORMA OPERE

Prvi, ki je operi poskusil vrniti ugled je bil avstrijski skladatelj Christoph Willibald Gluck (1714-1787), saj ji je skušal povrniti plemenito preprostost Monteverdijevih del. Gluck je iz libreta (besedila) in glasbe poskusil odstraniti vse nepotrebno. Odločno je zavračal sleherno samovoljo pevcev in zahteval, da pojejo samo tisto, kar je napisano v partituri (doslej so si jemali pravico dodajati okraske in razkazovati svoje tehnično znanje kjerkoli so zaželeli…). Podredil je glasbo dramskemu dogajanju, to pomeni, da je skrbel da se bo besedilo razumelo in da ga glasba podpira. Svoje opere je imenoval Dramma per musica, najbolj znane so Orfej in Evridika, Ifigenija v Avlidi in Ifigenija v Tauridi. Kot skladatelj je na področju opere predhodnik velikega Mozarta.

Fotografije:

Ljubljanska Opera