Vdihnimo v duhu antičnih časov, kot da veter prinese starodavne zvoke in vonjave..
Umirimo se.
Poskusimo začutiti kako bi bilo, če bi si postregli iz velike sklede počasnosti.
Pripravimo se na drugačnost.
Za en moment pozabimo na vsakdanje hitenje, naloge, obveznosti, konflikte, igrice, sms-e…
Glasba starodavnih civilizacij (sumerska, babilonska, asirska, mezopotamska, egipčanska, hebrejska) in glasba antike–starogrške kulture in rimskega imperija, kot si jo raziskovalci in muzikologi danes predstavljajo, je vredna, da ji prisluhnemo.
Sumerski glasbeniki so bili svečeniki, petje so spremljali z velikimi brenkali in tolkali.
O glasbenem življenju Babilona, Asirije in Mezopotamije pričajo ohranjeni reliefi. Igrali so harfe, lutnje, bobne. Na enem reliefu je upodobljen sprevod glasbenikov: eni so igrali, drugi peli in ploskali. Kako je ta glasba zvenela ne vemo.
(Babilonski glasbenik na glineni ploščici, okoli 1800 pred Kristusom)
Veliko egiptovskih glasbil je bilo ohranjenih in najdenih v piramidah.
Egipčanska harfa:
Po njih sodeč so Egipčani imeli bogato glasbeno življenje. Že takrat so imeli pevske šole, svoj notni zapis. Razvili so devetstrunsko liro.
Zanimiva je dvojna piščal v obliki črke V. Na desno so igrali melodijo, na levo preprosto spremljavo.
Veliko glasbil pa so prinesli iz drugih dežel.
Hebrejska/starojudovska glasba
V starodavnem Izraelu je bila glasba del skoraj vsake dejavnosti in skoraj vsakega dogodka. Za tof– pavke vemo, da so na njih igrali v svetopisemskih časih in da so na njih igrale ženske. Igrali so na majhne piščali-halil in na liro. Latinska beseda praecinere pomeni “prerokovati” in tudi “igrati na piščal”.
Sveto pismo (Stara zaveza) vsebuje zbirko stopetdesetih starih judovskih duhovnih pesmi, ki se imenujejo psalmi. Petje psalmov je vplivalo na razvoj zgodnje krščanske glasbe.
Psalm 150
150
Šofar (staro judovsko glasbilo)
Antika (starogrška kultura in kultura rimskega imperija)
V starogrški kulturi je glasba imela poseben pomen. Magično moč glasbe opisuje mit o Orfeju, ki je s svojo čudovito glasbo očaral vse na zemlji, celo od podzemeljskih sil je uspel izprositi vrnitev svoje žene Evridike. V Delfskem templju sta upodobljena Apolon ( bog umetnosti, navdiha, svetlobe, razuma) in Dioniz (bog rodovitnosti, vina, zamaknjenja). Apolonovo glasbilo je lira, simbol za lepoto in harmonijo. Dioniz igra piščal avlos, spremljajo ga tolkala in predstavlja radoživost, veselje, ekstazo, nemir.
Poslušali smo Seikilovo pesem-2.st pred našim štetjem.
“V življenju pusti skrbi, saj življenje je naše kratko. Čas beži po svoji meri. Vse kar živi, svoj konec čaka.”
Glasbo so stari Grki zapisovali s črkovno notacijo:
V prvem obdobju starogrške kulture- od homerske dobe (800 pr. Kr) do helenizma (300 pr. Kr.) izraža bistvo glasbe neločljiva povezanost verza, zvoka in giba. Beseda in zvok zadonita sočasno in sta spremljana z gibom. Šele v helenizmu se ločita glasba in verz.
DELFI
Apolon (bog umetnosti, navdiha, svetlobe, razuma) igra liro narejeno iz želvinega oklepa (5. stoletje pred Kr.)
Delfi: 2. Apolonova himna. Glasbena notacija je v vrsti nad črkami, ki so besedilo.
Amfiteater v Delfih.
DELFI
Na zahodni strani delfskega templja je upodobljen bog Apolon z muzami, na vzhodni strani pa Dioniz, bog rodovitnosti in vina. Apolonovo glasbilo je lira-simbol za lepoto, harmonijo, preprostost, sozvočje, duhovnost, fantazijo… Dionizovo glasbilo je dvojni aulos-simbol radoživosti, opojnosti, ekstatičnosti, očaranosti, razuzdanosti, kaosa. To sta dva umetniška nazora (apolinično in dionizično).
Glasbene oblike:
himnos (hvalospev bogovom)
ditiramb (hvalnica Dionizu)
elegija (žalostinka)
skolion (pivska pesem, ki govori o resnicah vsakdana)
threnos (osmrtnica, žalostinka)
Pan poučuje Dafne igranje na piščal.
Panova piščal
Na vazi ženska na levi strani drži tamburin okrašen s trakci z desno roko (320 let pred Kr.).
Grška kithara.
Grška Kroupeza.
Lutnja
PITAGORA- starogrško Πυθαγόρας: Pitagóras (vir: wiki)
starogrški filozof, matematik in mistik, * okoli 570 pr. n. št.otok Samos, Jonija, Grčija, † okoli 495 pr. n. št.
Akustika
Kot matematik se je ukvarjal tudi z akustiko in zvokom. Spoznal je, da je višina glasu ob isti napetosti strun obratno sorazmerna z njihovo dolžino. Odkril je, da se strune na glasbilihoglašajo višje, če jih skrajšamo. Odkril je tudi, da se lahko višina tona preprosto primerja z dolžino strune. Če je bila, na primer, struna dvakrat daljša od druge, je bil zvok, ki ga je oddajala, ravno za oktavo nižji. Če je bilo razmerje strun 3/2, se je slišal glasbeni interval, imenovan kvinta, in če je bilo razmerje 4/3, je bilo slišati kvarto. Ton je bil višji tudi, če so struno bolj napeli.
S filozofskim razglabljanjem o glasbi je našel tako imenovano harmonijo sfer – učil je, da se deset svetov na nebu stalnic med ubranim zvenenjem suče drug okoli drugega, da pa človeško uho te čudovite godbe ne sliši.
Po zaslugi teh opažanj je proučevanje zvoka edino poglavje v fiziki, kjer se grški pogledi niso spremenili do danes. Iz teh proučevanj je izhajalo njegovo prepričanje, da temelji vse stvarstvo na številih in njihovih razmerjih.
Astronomija
Pitagora je prvi spoznal, da sta zvezdi Danica (Phosphorus) in Večernica (Hesperus) ena zvezda. Po tem so ji nadeli ime Afrodita, danes pa jo poznamo kot planet Venero. Prvi je tudi opazil, da Lunin tir ne leži v ravnini Zemljinega ekvatorja, ampak leži poševno nanj. Prvi je trdil, da je Zemlja okrogla. Prvi je tudi opozoril, da se Sonce, Luna in takrat znani planeti ne gibljejo z nepremičnimi zvezdami, ampak gredo vsak po svoji poti.
RIM IRM IRM IRM RIM RIM RIM MIR RIM
V rimskem cesarstvu je glasba poudarjala blišč in bogastvo. Bogati Rimljani so imeli lastne orkestre, vsi so radi razkazovali svoje veščine na glasbilih. V arenah v času iger so bile vedno na sporedu tudi glasbene točke.
V arhitekturi in kiparstvu Rimljani posnemajo grške vzornike.
