Barok-Barocco-Baroque- POSLUŠAJ KANAL NA YOUTUBU
BAROK je evropski zgodovinski slog ali obdobje, ki se je začelo okoli 1660 leta. Njegov center je bil Rim. Obdržal se je skoraj celo XVII stoletje, izpel pa se je v kičastem rokokoju polnem glasbenih trilčkov, preobteženem z okraski.

BAROK ima MONODIJO in POLIFONIJO. Monodija je solistični spev s spremljavo bassa continua (general basa). Torej enoglasje s spremljavo (kot večina današnje glasbe). Polifonija je sozvočje več glasov, ki so enakovredni. (Spomnite se na kanon Mojster Jaka). Polifonija in kontrapunkt v njej je umetnost zlaganja glasov, ker se istočasno slišijo in naj bi zveneli zelo ubrano!

Glasba v obdobju baroka je bila namenjena predvsem premožnim in za njihovo razvedrilo. Položaj glasbenika (skladatelja,inštrumentalista, pevca) je bil slab, imeli so ga za obrtnika, za malo boljšega slugo. Najbolj so bili cenjeni virtuozi vseh vsebin in oblik.
Glasbene oblike baroka (POMNI!): preludij, toccata, fuga, baročna sonata, suita, concerto grosso (baročni koncert), baročna opera, balet, oratorij in kantata.

V tem obdobju so se zabrisale slogovne razlike med cerkveno in posvetno glasbo. Začel se je oblikovati orkester, kot ga poznamo danes. Pojavile so se nove oblike koncerti, sonate, oratoriji, opere.
Zgodnji barok: Claudio Monteverdi, Jean Baptiste Lully, Henry Purcell,
Pozni barok: Johann Sebastian Bach, Georg Friedrich Handel, Antonio Vivaldi, Georg Philippe Telemann

Značilnosti časa:
-fevdalizem, tržno gospodarstvo
-krepi se meščanski sloj in si z bogastvom kupuje plemiški stan
-uveljavlja se vrhovna kraljeva oblast-absolutizem
-vojne na ozemlju Svetega rimskega cesarstva, propad španskega imperija, vzpon nizozemskih in angleških kolonij

Glasbene značilnosti baročnega obdobja:
-cenjena sta virtuoznost in okraševanje melodij, glasba postaja vse bolj zapletena in mnogovrstna
-zelo pomembni so kontrast (glasno, tiho, hitro-počasi), patos (vzneseno izvajanje), poudarjeni afekt (pretirano izražanje občutkov) in neprekinjeno, enakomerno ritmično gibanje s poudarjeno motoriko
-najbolj značilna glasba baroka je vokalno-inštrumentalna glasba za soliste, zbor in orkester, ki lahko izpolni željo po mogočnosti in blišču
–generalni bas-basovski glas z dodanimi številkami določa zgradbo akorda nad njim; izvaja ga t.i. basso continuo, ki ga sestavljata eno ali več basovskih glasbil (violončelo, kontrabas, fagot) in akordično glasbilo (čembalo, orgle, lutnja).

-inštrumentalna glasba zablesti, oblikuje se godalni orkester, ki mu skladatelji zaradi še večje barvitosti dodajajo tudi pihala, trobila in tolkala.

Razvoj orkestra:

Do pozne renesanse v sredini XVI (16!) stoletja je imela instrumentalna glasba zmeraj podrejeno vlogo. Spomnite se, renesansi pravimo “ZLATA DOBA VOKALNE GLASBE” !!! Torej orkester je služil samo za spremljavo pevcev in plesalcev. (Beseda orchestra je v antiški grški drami pomenila polkrožni prostor pred odrom v katerem je zbor izvajal ples ali orchesis.

Na začetku baročnega obdobja so skladatelji že začeli pisasti neodvisno inštrumentalno glasbo. Eden od pionirjev te novitete je bil italijanski skladatelj Giovanni Gabrieli (1554-1612). Pisal je skladbe za glasbila, ki so med seboj kontrastirala na način kot so v renesansi izvajali (in pisali) vokalno (polifono) glasbo. Claudio Monteverdi ( 1567, Cremona, †  1643, Benetke) je to zamisel razvijal naprej v operi La Favola d’Orfeo, uprizorjeni v Mantovi 1607. leta. Čeprav je bil orkester, izbran za spremljavo pevcev, še vedno renesančna komorna skupina, je Monteverdi zelo skrbno izbral glasbila iz katerih je ta skupina bila sestavljena, ker je hotel doseči nasprotja v barvi tonov, v obsegu inštrumentov in v dinamiki (različni glasnosti).

V Franciji je Jean Baptiste Lully (1632-87), skladatelj, ki je vodil dvorne glasbenike Ludvika XIV, izpopolnil orkestralni slog in tehniko. Svoj orkester godal je pogosto “okrepil” s člani pihalnega ansambla vojaškega korpusa.

Na začetku XVIII (18!) stoletja so se uveljavljala nova glasbila, stara in priljubljena pa so nenehno poskušali izboljševati. To je čas, ko so violine počasi izpodrinile viole in prevzele glavno vlogo in ko se je preprosti lovski rog razvil v glasbilo na katero se je dalo bolje zaigrati.

Baročno obdobje je doseglo višek z Johannom Sebastianom Bachom. Bach je preprosto rečeno blestel na vseh področjih in v orkesterski tehniki, vendar ga je vse življenje oviralo pomanjkanje dobrih glasbenikov (kaj šele odličnih! Kaj vse bi napisal, če bi živel v sedanjem času v katerem imamo vrhunske glasbenike soliste, orkestre, zbore..). Njegovo pisanje za orkester in zlaganje glasov inštrumentov (temu rečemo orkestracija) je ustvarjalo linije skoraj enako pomembnih, prepletajočih se melodij, igralec continua pri glasbilu s tipkami (čembalo) pa je dodajal in zapolnjeval nižje lege harmonij.

Za razliko od Bacha je Handel imel na voljo precej velike in poklicne orkestre (plačane, da igrajo). Na višku svoje kariere je dosegal močne dramatične učinke s kombinacijo naslednjih glasbil: dvanajst violin, tri viole, tri violončela, dva kontrabasa, štiri oboe, dve trobenti, dva rogova in tolkala.

Glasbene vrste in oblike

Vokalno-inštrumentalne:
ORATORIJ
Handel: Mesija

KANTATA
Bach: Kantata o kavi

PASIJON
Bach: Pasijon po Mateju,; Pasijon po Janezu;

OPERA
Henry Purcell: Didon in Eneja

inštrumentalne oblike:
CONCERTO GROSSO, SUITA, PRELUDIJ ALI TOCCATA IN FUGA

Poslušaj:
Barok na našem kanalu

Znani skladatelji baroka:
Italija:
Claudio Monteverdi (1567-1643)-pozna dela!

Arcangelo Corelli (1653-1713)
Antonio Vivaldi (1678-1741)

Giuseppe Tartini (1692-1770)

Nemčija:
Dietrich Buxtehude (1637-1707)
Johann Pachelbel (1653-1706)

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Georg Friedrich Handel (1685-1759)
Francija:
Jean Baptist Lully (1632-1687)
Marc Antoine Charpentier (1643-1704)
Anglija: Henry Purcell (1659-1695)

NA SLOVENSKIH TLEH–
V XVII stoletju smo na ozemlju Slovenije imeli pomembne skladatelje, ampak so delovali na tujem. V prvih treh desetletjih XVII st. je bil najpomembnejši podpornik glasbene kulture knezškof  Tomaž Hren. Po njegovih zaslugah so izvajali koncerte na visoki izvajalski ravni v ljubljanski stolni cerkvi in v škofijski rezidenci. Isaac Posch je pisal skladbe, ki so jih igrali v rezidencah plemičev. Jezuiti so bili vodilna sila in so se vedno trudili, da bi bili inovativni. Najodličnejši skladatelj srednjega baroka je bil Janez Krstnik Dolar. Večina skladateljev se je šolala pri jezuitih: Dolar, Gabriel Plavec, Janez Jurij Hočevar, Marijan Čadež, Jakob Labassar in drugi.

Leta 1701 je začela delovati Academia Philharmonicorum-današnja Slovenska filharmonija.

O BAROČNIH GLASBENIH OBLIKAH:

KANTATA (cantare) je vokalno-instrumentalna skladba, ki ima največkrat posvetno vsebino. Podobna je operi, nima pa scenografije, kostumov, baleta. Je kot koncertna oblika opere. Nastajati je začela v zgodnjem XVII st. hkrati z oratorijem in opero. Sestavljena je iz recitativov (govorjeno-pevski deli) in arij (petja). Carissimi je avtor prve znane kantate. V Angliji je deloval Henry Purcell, v Nemčiji so pisali kantate Bach, Handel in Telemann.

ORATORIJ je v osnovi zelo obsežno in veličastno delo za veliki zbor ali dvozborovje, več solistov in simfonični orkester. Besedilo je večinoma cerkveno (sakralno), največkrat vzeto iz Svetega pisma (evangelijev). Oratorij se danes izvaja v cerkvah ali v koncertnih dvoranah (brez kostumov in scenografije). Izraz ORATORIJ se je pojavil okoli 1640 leta, obstajala sta oratorio latino in oratorio volgaro (v domačem jeziku).

Baročna OPERA je nastala po vzoru prve opere (Jacopo Peri-Daphne, Firence-1597), ko so se v Firencah začeli zbirati znani umetniki, matematiki, filozofi, glasbeniki-imenovali so se Florentinska Camerata (Camerata Fiorentina). Ukvarjali so se z vlogo glasbe v grški tragediji, ter si izmislili način petja pri katerem so se toni melodije in ritmi ujemali z besedilom. Sprva je bilo takšno petje spremljano na čembalo.
Veliki mojster madrigala Claudio Monteverdi je ta način petja kombiniral z madrigalom in ustvaril obliko imenovano arija. Arija predstavlja temelj baročne opere. Takole so organizirali opero: instrumentalni uvodi (uverture), solistična arija, duet, večji ansambli, zbori, medigre (ko so menjali sceno). Tako je bil rojen spektakel, ki je od nekdaj všeč skoraj vsem. Monteverdi je napisal pravo mojstrovino Orfej leta 1607, skoraj 50 let preden se je barok uradno začel. Ideja in oblika opere se je širila in postajala vse bolj popularna.

V času baroka so začeli graditi prve operne hiše, prirejati čudovite operne predstave in v operne hiše privabljati velikanske ljudske množice. Barok je poznal dve vrsti opere: resno (seria) in komično (buffa). Opera buffa je bila zelo popularna, saj so se ljudje odlično zabavali. Vse vloge v baročni operi so peli moški. Pevci castratti so bili zelo priljubljeni, prave zvezde, najslavnejša sta bila Farinelli in Senesino. Glasba je postopoma postajala vse bolj okrašena, pevci so arije spreminjali do neprepoznavnosti in vse je vodilo v kič imenovan rokoko.
Najprej je SONATA  (sonare-zveneti) bila katerakoli skladba za glasbilo. Bila je nasprotje kantati, skladbi za petje. Baročna sonata je natančno oblikovana in izpopolnjena. Začnejo ločevati glasbila po načinu igranja: za instrumente s tipkami se pišejo TOCCATE. Zgodnje baročne sonate so pisane v enem kosu, ki se mu reče stavek. Skladatelji sonat so: D. Scarlatti, F. Couperin, J.P.Rameau, P.E. Bach in drugi. Glede na kraj izvajanja se je baročna sonata delila na sonata da chiesa in sonata da camera. Svoj pravi pomen pa bo sonata dobila kasneje, v dobi klasicizma z Mozartom, Haydnom in Beethovnom.

Rokoko ali galantni stil (pozni barok):
V času poznega baroka se je pojavil v Franciji in Italiji nov slog (stil), ki je pomenil dokončen odmik od polifonije in obenem od vsega globljega v glasbi. Ta nova smer-rokoko ni obremenjevala glasbe z osebnimi izpovedmi, je hotela samo ugajati, biti privlačna. Melodije so preprostejše, tekoče, akordi so čisti in jasni. Vendar pa takšna glasba ne vsebuje posebne ustvarjalne moči, četudi ji moramo priznati, da je prijetna in okusno zložena, saj to je bil tudi njen namen. Rokoko predstavlja vezni člen med barokom in klasiko (klasicizmom), ki je iz obeh slogovnih vej pobrala najboljše.

Med glavne zastopnike galantnega stila sodijo Giuseppe Tartini, Bachova sinova Carl Philipp Emanuel in Johann Christian Bach in Johann Joachim Quantz.

Za napredne-poglej zanimivo stran:
http://www.baroquemusic.org/

Poslušaj VEČ:
Arcangelo Corelli (1653-1713): Concerto grosso; Sarabande, Gigue, Badinerie;
Claudio Monteverdi (pozna dela): Si dolce,
Antonio Vivaldi (1678-1741): Štirje letni časi (4 programski koncerti za violino in orkester; vsak koncert- letni čas/Pomlad, Poletje, Jesen, Zima/ ima tri stavke kontrastne hitrosti)
Giuseppe Tartini (1692-1770):SONATA ZA VIOLINO “Vražji trilček”
Tomaso Albinoni (Benetke, 1671-1751): Adagio v g-molu
Barbara Strozzi (1619-1677): Udite amanti; L’astratto

Dietrich Buxtehude (1637-1707): dela za orgle, Chaconne v e-molu

Johann Pachelbel (1653-1706): Kanon v D-duru

Johann Sebastian Bach (1685-1750): za orgle: Toccata in fuga v d-molu
Skladbe za solo violino in solo violončelo (sonate, partite)
Koncert za violino, koncert za dve violini, Air na G struni, Badinerie iz Suite v h-molu, Preludiji in fuge iz Dobro uglašenega klavirja ( C-dur, c-mol, d-mol), Goldbergove variacije, Umetnost fuge, Brandenburški koncerti,
vokalno-inštrumentalna dela: kantate, Pasijon po Mateju, Pasijon po Janezu, maša v h-molu

Georg Friedrich Handel (1685-1759): oratorij Mesija; Sarabande; Largo (iz opere Xerxes); Lascia ch’io pianga (iz filma Farinelli)

Georg Philipp Telemann(1681-1767): Koncert za violo in orkester; Modere;

Jean Baptist Lully (1632-1687):Grand Air en Suite; Marche Royale; Chaconne des Scaramouche

Jean Philippe Rameau (1683-1784): Kokoš (čembalo)

Marc Antoine Charpentier (1643-1704): Te Deum (evrovizijska skladba)

Henry Purcell (1659-1695):Fairest isle; Dido and Aeneas (Dido in Eneja)

Zanimivost:
SKLADATELJI, KI SO PISALI ORATORIJE- skozi vsa obdobja (ne samo v baroku):
Bach: Božični oratorij
Handel: Mesija
Schutz: Vstajenje
Beethoven: Kristus na oljčni gori
Mendelssohn: Elliah
Berlioz: Kristusovo otroštvo
Liszt: Sveta Elizabeta
Elgar: Gerontiusove sanje
Honegger: Kralj David; Devica Orleanska na grmadi
Messiaen: Sveti Frančišek Asiški