“Skoraj za vse 18. stoletje je značilno gibanje razsvetljenstva. Vanj sodi prizadevanje za človekov in družbeni napredek na temelju človekovih naravnih pravic in razuma, in odklanjanju nasilja, fanatizma, omejenosti in prisile; vse to se je končalo s francosko revolucijo leta 1789. Antične in krščanske avtoritete je nadomestilo razumsko in izkustveno sekularno mišljenje. V tem so razsvetljenci videli začetek “razdobja luči”.
Tudi v umetnosti so se v 18. stoletju pod vplivom Voltaira, Diderota in Rousseauja uveljavljale značilnosti nove filozofije razsvetljenstva in kozmopolitizma. Socialne, verske, kulturne in politične ideje razsvetljenstva naj bi uveljavile moč razuma zoper zaostalost, fanatizem, predsodke in nasilje in s tem pripomogle k človekovi dejanski sreči. Izražale pa so se te ideje v različnih oblikah in slogih, predvsem v zgodnjem klasicizmu in zgodnji romantiki.

Po smrti Ludvika XIV je nastal v Franciji v začetku 18. stoletja nov slog, v katerem je barok našel svoje še bolj uglajeno nadaljevanje. Ime je dobil šele med francosko revolucijo, ko so ga zaradi fantazijsko bogate dekoracije prostorov in pohištva, načičkanih, čipkastih oblačil in številnih okraskov v obliki školjk (rocaille=školjka z vzvalovljenimi robovi) začeli zaničljivo imenovati rokoko. Vse rokokojske umetniške izraze je prevevala poudarjena ženskost, saj je v rokokojski družbi ženska postala vladarica salonov. Zdaj niso bili več zaželeni veličastni prostori, pač pa intimna domačnost in majhni, ljubki saloni, vrtne hišice, pagode in paviljoni.

Kot nasprotje temu slogu, ki je s svojo prefinjenostjo in svetovljansko lahkotnostjo že mejil na lahkomiselnost, se je začelo ponujati naslanjanje na grške antične vzore in na renesanso; to je bilo označeno s pojmom klasicizem.  Zanj so bili značilni jasnost oblike, preprostost, emocionalna zadržanost in usklajenost med vsebino in obliko.

Z naraščajočo močjo meščanskega razreda se je podrejenost aristokraciji začela rahljati. Umetnost so začeli podpirati tudi bogati meščani in naglo rastoča gospodarska blaginja je spremljala tudi razcvet umetniških del, ki so začela prikazovati ljudi iz meščanskega sveta.

Ob koncu 18. stoletja so se predvsem v književnosti že kazali začetki zgodnje romantike s poudarkom na čustvih, strasteh in večinoma pesimističnih razpoloženjih.

V dramski umetnosti je tako 18. stoletje med drugim obdobje Lessinga, Marivauxja, Voltaira, Beaumarchaisa, Goldonija pa Goetheja in Schillerja, ki sta najbolj značilna predstavnika zgodnje romantike”

dr.Henrik Neubauer

Citat iz knjige “Gib skozi stoletja-obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15-19.stoletja”

(stran 49. in 50)

POSLUŠAJ/Listen/Ascolta