Klasicizem je glasbeni slog v evropski glasbi. Klasika, klasicizem je beseda z dvojnim pomenom. Po eni strani pomeni delo (ali dobo), v kateri je zgodovinski razvoj dosegel svoj višek (npr. Schubert je klasik nemškega samospeva, Chaplin je klasik nemega filma), po drugi strani pomeni klasika tisto obdobje, v katerem se je glasba odlikovala s skladno lepoto. In ker je večina skladateljev, ki so pisali glasbo s temi vrednotami živela na Dunaju, imenujemo ta čas Dunajska klasika. Seveda tudi to stilno obdobje lahko razdelimo na zgodnjo in pozno (visoko) klasiko. Začelo se je okoli leta 1770, ko je nova smer skoraj neopazno prešla iz rokokoja* v višjo in vrednejšo obliko izražanja, ki je kasneje doseglaa svoj vrh v delih Mozarta in Beethovna. Kronološko ga okvirno umeščamo med letnici Bachove (1750) in Beethovnove smrti (1827), čeprav prehod iz baroka v klasicizem poteka dlje časa.
V dobi klasicizma je družbeni razvoj potekal od fevdalizma k meščanstvu, ki se je porajalo kot nov, napredni družbeni sloj in si je začelo ustvarjati svoj lastni slog življenja. Za razliko od prejšnjih obdobij, ko je bila glasba izvajana le v zaprtih krogih premožnejšega sloja, se je v tem obdobju začelo odpiranje javnih gledališč in koncertnih dvoran. Tako je širši krog ljudi začel redno obiskovati koncerte in predstave in razvil svoje lastno mnenje o poslušanem ter s tem začel aktivno sodelovati pri oblikovanju nove umetnosti. Prvi javni koncerti so se začeli v Londonu leta 1714, v Parizu leta 1725, na Dunaju pa sredi 18. stoletja.
Klasicizem, ki na nek način predstavlja oživitev in povzdigovanje antičnih idealov, se je najmočneje pokazal v glasbeni umetnosti, ker so druge (predvsem upodabljajoče) umetnosti tovrsten preporod doživele že v renesansi in so se lahko opirale na bogatejšo tradicijo. Skladatelji so z glasbo usmerjali k naravni preprostosti, sproščenosti in optimizmu (približno 80 % Mozartove glasbe je napisane v durovi tonaliteti.)
Trije stebri tega obdobja so skladatelji Mozart, Haydn in Beethoven, obdobje sàmo pa je bilo poimenovano kot »klasicizem« šele po Beethovnovi smrti. Ker so vsi trije skladatelji delovali tudi na Dunaju, jih označujemo kot dunajske klasike.
Miselnost Rousseaua z geslom »Nazaj k naravi!« je mnoge povlekla h kulturnemu užitkarstvu. Na vokalnem in vokalno-instrumentalnem področju se je pojavil odklon do baročne glasbene miselnosti, saj je do takrat po vsej Evropi prevladovala italijanska baročna opera z zgodovinskimi in mitološkimi temami. Novo meščansko občinstvo je želelo na odru videti sebe, svoje probleme, svoje zaplete in se ni želelo ukvarjati z mitologijo. Opera, tedaj najpopularnejša glasbena zvrst, je našla nove obraze v operi buffi (Italija), Siengspielu (Nemčija) in v beraški operi (Anglija).
Razvile so se tudi nove glasbene oblike: z razvojem sonatnega stavka godalni kvartet in simfonija; svobodne variacije itd.
*Rokoko: preberi tu.
Poslušali bomo glasbo v mapi na našem kanalu
Pogledali bomo film Amadeus v katerem boste več izvedeli o življenju Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Poslušajte glasbo v naši mapi, torej tudi skladbe Haydna in Beethovna.
