Haruki Murakami, japonski pisatelj

O čem govorim, ko govorim o teku/

O čem govorim, ko priporočam branje Murakamijeve knjige o teku in ali je to povezano z glasbo in ustvarjanjem-

Citat iz knjige (prevod: Aleksander Mermal)

“Ko me intervjujajo kot pisatelja, me včasih vprašajo, kaj je najpomembnejša lastnost pisatelja. Najpomembnejša lastnost pisatelja je nadarjenost. Mislim, da se lahko brez literarne nadarjenosti še tako trudiš, pa ne boš postal pisatelj. Bolj kot nujna lastnost bi temu rekel temeljni pogoj. Avto je lahko še tako lep, pa se brez goriva ne bo premaknil nikamor.

Problem z nadarjenostjo pa je, da v večini primerov tisti, ki jo imajo, njene količine ali kakovosti ne morejo najbolje obvladovati. Če se ti zdi da je je premalo in bi rad njeno količino povečal ali pa načrtuješ, da jo boš varčno uporabljal, da bo dlje trajala, se to nikoli ne izide. Nadarjenost ne glede na okoliščine izbruhne, kadar hoče, in ko se izprazni, je je vsaj za enkrat konec. Schubert ali Mozart, nekateri pesniki in rokovske zvezde so bili obdarjeni z velikimi količinami nadarjenosti. to so dobro izkoristili, in ko je je bilo konec, mladi umrli. Takšna čudovita dramatična življenja, iz katerih se rojevajo legende, so seveda privlačne zgodbe, a ne veljajo za veliko večino preostalih ljudi.

Če bi me vprašali, kaj je druga najpomembnejša lastnost za nadarjenostjo, bi brez premisleka rekel sposobnost koncentracije. Sposobnost lastno omejeno nadarjenost preliti v eno samo točko, kot je to potrebno v tistem trenutku. Brez tega ne moreš doseči nič pomembnega. Če si tega sposoben, lahko do neke mere nadomestiš pomanjkanje ali neuravnovešenost nadarjenosti. Ponavadi se vsako jutro tri ali štiri ure osredotočam samo na pisanje. Sedim za mizo in svojo zavest usmerim izključno v to, kar pišem. O ničemer drugem ne razmišljam. Ničesar drugega ne vidim. Recimo, da imamo izjemno nadarjenega pisaca, ki ima polno glavo literarnih idej, pa ga strašno boli zob-mislim, da takšen pisec ne bi mogel ničesar napisati. To pa zato, ker bi bila vsa njegova koncentracija usmerjena v grozno bolečino, ki jo čuti. To imam v mislih, ko trdim, da brez koncentracije ne moreš doseči nič pomembnega.

Naslednja pomembna lastnost je vzdržljivost. Tudi, če si se sposoben v enem dnevu tri do štiri ure osredotočati samo na pisanje, pa si potem po enem tednu od tega popolnoma izmučen, ne boš mogel napisati dolgega romana. Sposoben moraš biti vzdrževati vsakodnevno raven koncentracije pol leta, eno leto, dve leti-vsaj za romanopisce to vsekakor velja. Naj to primerjam s tehnikami dihanja. Če je pisatelj, ki se je sposoben osredotočati, nekdo, ki je sposoben globoko vdihniti in zadrževati dih, je vzdržljiv pisatelj nekdo, ki se je naučil s pljuči, polnimi od globokega vdiha, narahlo dihati, tako da mu ni treba izdihniti zraka iz pljuč. Če ne obvladaš ravnovesja med tem dvojim, je težko dolgo biti profesionalni pisec….

….Teh sposobnosti (koncentracije in vzdržljivosti) se je na srečo v nasprotju z nadarjenostjo mogoče priučiti in ju izboljšati. Sposobnost koncentracije in vzdržljivost sta nekaj, kar je vsakemu prirojeno. Če vsak dan brez oddaha pišeš in osredotočaš svoje misli na to, pošiljaš informacijo o tem, da je to tebi kot človeku nujna lastnost, svojemu sistemu in ga s tem tega naučiš. In tako zlagoma dviguješ lastno zgornjo mejo.Obremenitev vsak dan malce povečaš, da telo tega sploh ne opazi. Podobno delo je vsakodnevni džoging, da preoblikuješ svoje telo in okrepiš mišice. Telesu pošiljaš dražljaj in pri tem vztrajaš. Seveda moraš biti potrpežljiv,a na koncu je trud poplačan.

…Še posebej, ko si mlad, ni težko pisati romanov, če le imaš določeno mero nadarjenosti. Različne težave zlahka rešiš. Biti mlad pomeni biti poln naravne energije. Koncentracija in vzdržljivost, če sta potrebni, prideta kar sami od sebe. Tebi samemu ni treba skoraj nič narediti. Biti mlad in nadarjen je isto, kot bi imel krila…

…Po drugi strani pa morajo pisci, ki niso tako zelo nadarjeni-se pravi, takšni, ki potrebno mero nadarjenosti komaj komaj dosegajo-že od mladega načrtovati krepitev svojih moči. Z vajo krepijo svojo koncentracijo in vzdržljivost. Potem jim ne ostane drugega, kot da s tema lastnostma (do neke mere) nadomestijo nadarjenost. Ko se tako nekaj časa “nekako prebijajo”, včasih odkrijejo resnični talent, ki se je skrival v njih samih. Tako je, kot bi z lopatko v potu svojega obraza kopali luknjo pri nogah, ob tem pa povsem naključno globoko v zemlji naleteli na skriti podzemni izvir. Temu se res lahko reče sreča.”

(konec citata)

Nisem še našla bolj jasno definicijo nadarjenosti. Ko se pogovarjam z učenci koliko časa je potrebno vložiti v vajo, vedno trdim, da je pomembno samo, da je vadba vsakodnevna. Da začnete s petimi minutami, ki jih tekom časa razširite v deset, petnajst, čez dve leti v pol ure, čez tri v 45 minut… Včasih  minimum vaje  ustvari sladko kontinuiteto, ki rodi bogate sadove. In srečo. Kot bi se vrgel v popolno globino v kateri pozabiš na vse drugo in počneš samo to in edino, kar počneš.

O tem se pogovarjam tudi  z vami pri pouku glasbe, posebej v ustvarjalni skupini. Ne moreš kar izjaviti, da nisi nadarjena. Ne moreš kar trditi, da nimaš posluha. Nisi niti poskusil biti nadarjen. Nisi se niti zbrala, niti preizkusila svojo vzdržljivost. Še misliti o tem ne smeš.

Probaj.

Dovoli si vzdržljivost v zbranosti in osredotoči se na ustvarjanje. Ustvarjanje sebe in opazovanje svojih nadarjenosti.

Ko spet pride poletje bo nekaj zraslo. Nekaj novega.

(blog glasba-zate.eu ni lastnik  citata iz knjige H.Murakamija, všeč pa nam je)